Ima nova vlada res voljo za uvedbo sprememb?

DELI:
17.05.2013, NSi

Zdi se mi, da je bilo o naših gospodarskih in političnih razmerah že večkrat vse povedano. A videti je, da radi pišemo, razpravljamo, celo obljubljamo, uresničujemo pa malo in težko.

Reformni program prejšnje vlade je začel, sicer počasi, a vendar odkrivati preprogo, pod katero so bili in so skriti vsakršni interesi. Predvsem močni interesi starih skupin in omrežij, rentnikov in priviligirancev.  Pod preprogo so bili skriti a močno izstopajoči interesi posameznikov, podprti z omrežji. Njihov namen  je ohranjati staro, da se nič bistvenega ne spremeni, da se ohranjajo monopoli, netransparentnost, da je nacionalni interes megla za prikrivanje .

In seveda, biti všečen volivcem, odlagati soočenje s stvarnostjo, obljubljati nemogoče, trošiti tisto, kar sami ne moremo ustvariti in, dokler gre, odlagati problem v bodočnost. Dokler so še na voljo tuji krediti, potem naj veselica traja. Tudi za ceno ogromnih obresti in odlaganja vse večjega bremena na prihodnje čase. Pa imamo res pravico obremenjevati bodoče generacije s tako lahkoto? Vzeli smo si pravico, da ne trošimo le tisto, kar ustvarjamo, ampak smo si, kako le, vzeli pravico, da jemljemo zase še tisto, kar bodo ustvarjale jutrišnje generacije. Ali smemo, je korektno, pošteno?

Skoraj ne morem verjeti, da je tako težko videti dejstva, da je tako težko pogledati časovno vrsto naših korakov in videti, da zgodba o uspehu ni bila resnična. Da nacionalni interes ne sme pomeniti nekonkurenčnega gospodarstva,  zaprtosti, slabih odločitev. Na lestvici konkurenčnosti vztrajno drsimo navzdol. Tako vse težje dobivamo naročila, delati moramo za manj, velikokrat delamo napačne stvari, na napačen način. Tako se nam zmanjšuje število delovnih mest, pada družbeni proizvod, soočeni smo s primanjkljajem državne blagajne. Zgubljamo, pravzaprav izgubili smo svojo kredibilnost in cena tega je neznanska. Nekaj je šlo zelo narobe, morda mnogo stvari. Poglejmo samo nekaj dejstev.

Ne vem, zakaj smo si vcepili strah pred tujino, tujci, morda to izhaja še iz jugoslovanskega socializma, strahu pred tujino, zlasti zahodom. »Tam so grdi kapitalisti, celo imperialisti, segajo z umazano roko po nas. Vse nam bodo pobrali, odpeljali.« Pa strah pred privatnim, ali ni to morda zavist? Ali pa strah pred odgovornostjo, sprejeti naloge in izzive nase.

In seveda grdi kapital, znova in znova poslušamo v medijih o tem in o novem redu, novem socializmu, nekapitalistični družbi. Toda kapital je vendar le minulo, materializirano delo, nujen je v vsaki družbi, gospodarstvu. Kapital sam ni grd, lahko pa se ga seveda zlorablja. Kot vsako drugo stvar. Toda v Sloveniji ima država izmed vseh držav, tudi tranzicijskih, največ kapitala, v svojih, državnih rokah. Poglejmo rezultate, koliko prinaša ta »državni« kapital. Povprečen donos zadnjih let je le okoli 1%. Torej petkrat, šestkrat manj kot nas sedaj stane sposojeni denar . Kakšna logika? Kdo ima interes, državljani prav gotovo ne. Imamo največji lastniški delež države v bankah. In kakšne posledice ima to? Vemo! Ogromne milijardne izgube, odpisi, dokapitalizacje. V vseh drugih novih demokratičnih državah, kjer banke v največji meri niso državne, jih zaradi njih ne boli glava kot nas. Dokler npr. Poljska ni privatizirala bank, je tudi sama v državnih bankah morala odpisovati  nesorazmeren delež njihovih slabih kreditov.

Že dolga leta se branimo privatizirati ključne državne banke. Vsak izgovor je bil dober, da bodo tujci odnašali dobiček, da bodo imeli vpogled v gospodarstvo, podjetja. Ob tem, ko imamo številne bonitetne hiše, ki stalno spremljajo ekonomsko stanje vseh  pomembnejših podjetij. Torej, kdo ima interes? Ni nacionalni interes to, da imajo banke izgube, državljani, davkoplačevalci pa obveznosti pokrivanja. To so gotovo tisti, ki so jim te državne banke pomenile nekak bankomat in tudi vzvod za uresničevanje politik in interesov. Ali ni tudi to pot možne korupcije, klientelizma, prednosti za posamezne skupine? Ali so zato velike banke še vedno državne in tudi bolne?

Odlično bi bilo, da bi seveda imeli sami tako dobro politiko, tako etična in sposobna ter odgovorna vodstva, tako v gospodarstvu kot javnem sektorju, da bi bili sami sposobni uspešno urediti naše razmere. Toda žal, pravna država ne deluje, korupcija se nam zdi vsakdanji pojav, odločitve so tako pristranske, podoptimalne, transakcijski stroški so nadpovprečni. In skupen rezultat je naša nekonkurenčnost, ki pa ni povzročena samo v industriji, gospodarstvu, pač pa tudi v vseh sektorjih, tudi javnem. In seveda so tu kot posledica tudi javnofinančne težave.

Časa nam zmanjkuje, imeli smo ga na voljo, a ga nismo prav porabili, nekateri bi si ga želeli še več. A škarje se zapirajo. Bojim se, da si nova vlada želi le dobiti čas, odložiti stvari, ali jih le  površinsko sprejeti. V njenih ukrepih, nastopih ni videti odločnosti, strasti. Videti je, da dela s stisnjenimi zobmi, ker je morala povzeti tudi ukrepe in politiko Janševe vlade. Spomnimo se, kako so nasprotovali ustanovitvi »slabe banke«, pa SDH, pa vpisu fiskalnega pravila v ustavo, govorili o veleizdaji, če se bi prodala državna » srebrnina«. Ta pa, kot smo videli, še daleč ni to, je na žalost bolj kamen okoli vratu. No, za nekatere pa je vir moči in rentništva. Toda ali ima ta vlada res voljo za spremembe, za prestrukturiranje, tako lastniško, korporacijsko, umik države iz gospodarstva, privatizacijo? Predlogi o novem državnem gradbenem podjetju kažejo prav v nasprotno smer, še več, ne manj države. Videti je, da vlada stavi bolj na povečevanje davkov, obremenitev gospodarstva in prebivalstva, kot pa na varčevanje, racionalizacijo služb in storitev. Vlada hoče več pobirati, da bi lahko več delila. Obenem pa bo že tako slabo gospodarstvo dobilo še eno poleno pod noge.

Stokrat povedano dejstvo, da moramo ustvariti primerno okolje za podjetništvo, gospodarstvo, da samo to lahko, če je uspešno, vzdržuje družbo kot celoto, še ni prišlo v ušesa odločevalcev. Kakšne lekcije so še potrebne? Eden od Murphijevih zakonov pravi, da se vlade in posamezniki začnejo obnašati racionalno, ko ni več nobene druge izbire. Upajmo, da je tako in, da smo blizu!?

Milan Matos