Anton Tomažič ob 25. obletnici Republike Slovenije: Z nedemokratičnimi organi v demokracijo

Dejstvo, da je bil jugoslovanski socializem nekoliko milejša oblika diktature, kot je to veljalo v drugih vzhodnih državah, kar je imelo za posledico tudi drugačen prehod iz totalitarizma v demokracijo. Posebno v Sloveniji, ki je veljala za liberalnejšo in bolj pro-zahodno usmerjeno republiko, je bil ta prehod še najbolj mehak od vseh držav tranzicije. Zato imajo zaslugo tudi slovenski komunisti, ki so pravočasno začutili, da bo prišlo do sprememb in so v skrbi, da ostanejo na oblasti, že kmalu začeli pripravljati teren za mehak prehod v demokracijo. Potem ko je bilo že v letu 1988 jasno, da bo prišlo do velikih družbenih sprememb – zato so se pojavile nove stranke, katerih dotlej v Jugoslaviji ni bilo in jih ni smelo biti – so revolucionarji v Zvezi komunistov Slovenije in v Socialistični zvezi začeli skrbeti za to, da bi bil prehod čim milejši. To so dosegli še posebej s spremembami ustave jeseni leta 1989, ko so tudi že pripravili predpise za prve več strankarske volitve.

Nove demokratične sile, zbrane v okviru koalicije Demos, so se tako znašle pred dilemo, ali priznati obstoječo volilno zakonodajo in si jo podrediti ter igrati predpisano igro ali pa zahtevati popolnoma drugačno, bolj demokratično ureditev. Torej nekakšno konstitutivno skupščino in povsem novo ustavo. V prvem primeru bi bila potrebna in možna tudi lustracija, kar bi pozneje imelo seveda določene pozitivne in določene negativne spremembe, kot je bilo tudi dokazano v praksi. Odločili so se za postopni evolucijski prehod v nov sistem, kar je seveda predpostavljalo, da bo to treba storiti tudi v že obstoječih organih, predvsem pa tudi v skupščini RS kot zametku novega parlamenta.

Čeprav je imela Republika Slovenija v Jugoslaviji že določene atribute državnosti in je bila Skupščina Republike Slovenije oziroma Socialistične Republike Slovenije tudi zakonodajni in ustavodajni organ, pa je bila kot taka popolnoma neprimerna in neustrezna za resnično večstrankarsko demokracijo. V bistvu je šlo za delegatski sistem s povsem specifičnimi predpostavkami, možnimi le v enopartijski družbi, kar pa nikakor ni moglo delovati v svobodni, večstrankarski družbi. Skupščina Republike Slovenije je bila sestavljena iz treh zborov: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela.

V socializmu je tak sistem še nekako deloval, ker še ni bilo različnih strank in so se neskladja, nesporazumi, v bistvu uskladili kar v sosednji zgradbi, v kateri je imela sedež Zveza komunistov Slovenije. Zakoni so bili lahko sprejeti le v enakem besedilu s strani vseh treh zborov. Medsebojno usklajevanje pa tudi ni bilo problematično, saj je imel zadnjo besedo višji politični forum, to je Centralni komite Zveze komunistov Slovenije. V demokratični družbi, v kateri obstajajo resnične svobodne stranke, pa to seveda nikakor ni moglo delovati. Spremembe volilne zakonodaje iz jeseni 1989 so sicer že nekako uvedle elemente svobodnih volitev za dva zbora, in sicer za družbeno politični zbor in za zbor občin. Nikakor pa tega niso mogle narediti, in tudi niso, za zbor združenega dela.

Družbenopolitični zbor je bil v bistvu izvoljen na principu proporcionalnega volilnega sistema, zbor občin pa po principu večinskega volilnega sistema. Kritičen je bil tako zbor združenega dela (saj to pove že samo ime), za katerega so bile volitve izvedene na povsem neprimeren, star delegatski volilni sistem. Ker so v vseh volilnih enotah za tretji zbor (temeljne organizacije združenega dela, delovne organizacije, samoupravne interesne skupnosti itd.) obstajale organizacije Zveze komunistov, je le-ta stranka, v kar se je preimenovala, imela veliko prednost pri volitvah v zbor združenega dela. Druge politične organizacije namreč v omenjenih organizacijah sploh niso mogle delovati. To se je seveda poznalo tudi na rezultatu volitev, saj je v prvih dveh zborih zmagala Demokratična opozicija Slovenije, v tretjem zboru pa stare sile, ki so se tedaj sicer kazale v obliki opozicije, pogojno rečeno leve opozicije.

Ker je bilo potrebno, da vsak zakon v skupščini sprejmejo vsi trije zbori v enakem besedilu, je bilo že od samega začetka jasno, da koalicija Demos, čeprav zmagovita, ne bo mogla uveljavljati svojega programa, ne da bi upoštevala zbor združenega dela. V slednjem pa je imela večino opozicija levih, starih strank.

Zaradi tako zapletene (primerjalno gledano najbolj zapletene na svetu) strukture skupščine Socialistične Republike Slovenije, je bilo tudi zelo oteženo in neučinkovito njeno delovanje. Medzborovsko usklajevanje je bilo namreč zelo časovno zahtevno, saj je moral vsak zbor določiti usklajevalno telo. Ta so se sestajala, zatem pridobila še mnenje in soglasje svojega zbora. Ta sistem je bil tako zelo zapleten in praktično neuporaben za večstrankarski parlament. Kljub temu, da je imel Demos v svojem programu tako zahtevne naloge, kot so ustanovitev povsem novega demokratičnega družbenega sistema ter ustanovitev lastne države, je pristal na to, da vsaj začne v okviru obstoječe ustavne ureditve. Seveda z namenom, da jo bo spremenil, čim prej bo mogoče.

Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je bila zelo različna struktura novoizvoljenih delegatov (ne pa še poslancev) v skupščini. Novoustanovljene stranke, združene v Demos, so imele v bistvu največ političnih začetnikov, ki se doslej v politiki niso mogli uveljavljati in tudi niso imeli parlamentarne prakse. Nova opozicija, sestavljena iz obstoječih strank naslednic družbenopolitičnih organizacij iz prejšnjega sistema, pa je za delegate v veliki večini dobila izkušene politike, tudi dolgoletne člane skupščine, kar se je precej poznalo v samem začetku konstituiranja nove skupščine. Relevantno je bilo tudi dejstvo, da so bile strokovne službe v skupščini zelo tesno povezane s prejšnjimi družbenopolitičnimi organizacijami, predvsem tudi z Zvezo komunistov, saj je imela slednja svojo osnovno organizacijo tudi v delovni skupnosti skupščine. Novoizvoljeni delegati Demosa so bili praviloma na političnem področju amaterji, začetniki, čeprav sicer uveljavljeni vsak v svojem poklicu. Dotlej niso delovali v parlamentu, vendar pa so morali seveda takoj na začetku sprejeti pomembne, tudi vodilne funkcije, glede na rezultat volitev.

Nekoliko nerodno delovanje delegatov Demosa so zelo poudarjali tudi mediji, ki so bili tedaj seveda še pod močnim vplivom prejšnjega sistema (tudi v teh uredništvih in časopisnih hišah so obstajale osnovne organizacije Zveze komunistov). Pomembno vlogo v prvih dneh konstituiranja so imele tudi strokovne službe skupščine, ki so se v veliki večini zelo dobro prilagodile novemu demokratičnemu organu. A so obstajale tudi izjeme. Nekateri so namreč imeli še vedno stike z organizacijo Zveze komunistov, ki je bila sedaj v opoziciji, in so delovali tudi destruktivno. Nova demokratična večina je dejansko sprejela skoraj vse funkcije v strokovnih službah, vključno z generalnih sekretarjem Skupščine SRS, in v nadaljevanju izvedla le nekaj manjših kadrovskih sprememb.

Za raziskovanje konstituiranja in prvih dni nove Skupščine SRS so na voljo magnetogrami, pri RTV Slovenija pa tudi veliko posnetkov. Še najbolje pa so povzetki zbrani v knjigi Rosvite Pesek: Skupščinski koraki k samostojni državi.

Anton Tomažič, nekdanji poslanec (1990 – 1992)